Rojen moraš biti v drugo. Tako pravi Jezus. Rojen moraš biti od zgoraj, drugič. Kako pa si rojen od zgoraj? Tako da poslušaš božjo besedo. Ali je vsakdo, ki posluša božjo besedo kristjan? Seveda ne. Jezus to lepo razloži s priliko o sejalcu in semenu. Seme je božja beseda, ki se seje v ljudi. Nekateri slišijo besedo (ali jo preberejo, če so gluhi), toda takoj pride Satan in jim izruje vsajeno besedo. Torej - čisto nič ne razumejo, božja beseda se jim zdi larifari. Drugi sprejmejo besedo z navdušenjem, a ko nastane stiska ali preganjanje, jo zavržejo. Med tretje se prikradejo posvetne skrbi, zapeljivost bogastva in poželenje po drugih stvareh, ki zadušijo besedo, da ne obrodi sadu. Šele četrti so tisti, ki besedo poslušajo, jo sprejmejo in obrodijo sad. Všeč mi je, ko Jezus pravi: "Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!" Ali imaš ušesa za poslušanje ali za kaj drugega?
Ljubezen ne obrodi sadu v ljudeh, ki pravijo, da te imajo radi, a ko pride do preganjanja, te takoj izdajo ubijalcem. Ljubezen ne obrodi sadu v ljudeh, ki imajo raje kot Boga in kot človeka in kot življenje denar, užitke (spolnost, hrano, sami sebe). Ali se dobro počutiš v družbi človeka, ki je pripravljen skregati se s tabo zaradi enega evra? In tudi v ljudeh, ki vedno skrbijo, v njih ne boš našel ljubezni. Božja beseda ti da nekaj mnogo dragocenejšega od denarja ali kateregakoli telesnega užitka, prežene vse skrbi, saj veš, da se ti ne bo zgodilo nič hudega - tudi če umreš, bo vse ok.
Kakor je zapisano v Bibliji, se je cerkev sčasoma pokvarila. Človeško merilo ali je nekdo kristjan ali ni, je to, ali je včlanjen ali ni včlanjen v neko organizacijo, ki za sebe pravi, da je krščanska. Merilo ali je nekdo kristjan ali ni, je samo v tem, ali zna ponoviti tisto, kar je slišal in ali je opravil določene obrede. In to velja tudi za pastirje (duhovnike, pastorje). Pastir mora biti zadosti pameten, da opravi fakulteto in zadosti podjeten, da lahko obrača denar in skrbi za hišo, posestva. Ali v njem živi božja beseda ali ne, ni pomembno. In zato je v njem beseda mrtva in zato ne obrodi sadu. V sadežu je seme. In ker je v njem beseda mrtva, je ne more prenesti naprej. Kar pa lahko stori, je, da daje ljudem lažno vero - in lepo pobira denar za svoje pridige, obrede... Bog nima lepih besed za ljudi, ki so udeleženi v takšni trgovini. Ne počnite več tega. Sčasoma boste videli, kako gnusno je takšno početje - prodajanje in kupovanje božje milosti. ufff ua.. bbb..
Iz božje besede so naredili biznis. Prav tako kot ti akviziterji prodajajo nekaj, česar ne potrebuješ, prav tako prodajajo oni mrtvo besedo, ki je nihče ne potrebuje, a ljudje jo vseeno radi kupujejo - za vsak slučaj. In zaradi tega ljudje mislijo, da je nekaj narobe z božjo besedo. Z božjo besedo ni nič narobe.
Božja beseda te vodi do ljubezni, ljubezni pa ne moreš kupiti, lahko jo le daješ. Da bi jo pa dajal, jo pa moraš imeti, moraš jo prejeti.
Ljudje poskušajo na vse načine kupiti ljubezen in to jih vedno pripelje v težave in sovraštvo. Marsikateri moški, ženska želita s pozornostjo, darili kupiti ljubezen eden drugega. Na začetku je to videti ok, a ko pomislita, da zaradi denarja ali seksa posedujeta eden drugega - potem se vse poruši. Med njima ni bilo in ni ljubezni. (Mimogrede telesna privlačnost je telesna privlačnost - to ni ljubezen.) In podobno želimo kupiti ljubezen tudi od Boga. Mislimo, da moramo biti zadosti dobri, da bi si zaslužili njegovo ljubezen. In ljudje, ki mislijo, da so si sami zaslužili vstop v nebesa, so ponavadi izredno kruti, neusmiljeni, trdosrčni - takšni pa so daleč od nebeškega kraljestva. In tako ustanovijo svoje religije in zahtevajo od ljudi denar in slepo sledenje pravil in da jih ljudje slavijo. Vsako nedeljo moraš biti v določenem templju, sedeti pri miru in uživati v tem. To, dragi moj, ni božja volja.
Ljubezen pomeni usmiljenje in če nisi prejel usmiljenja, potem ne moreš prejeti ljubezni. Če nikoli nisi spoznal, da si usmiljenja vreden, ne boš nikoli želel prejeti ljubezni. Brez ljubezni pa ne boš prišel v nebeško kraljestvo. Bog je ljubezen in če je ne maraš, zakaj bi te silil? Farizeji so mislili, da bodo s sledenjem pravil prišli v nebesa, a Jezus jim glede tega ni prikimoval in tudi zato so ga sovražili. Torej, ko sprejmeš ljubezen, te ljubezen spremeni in potem lahko delaš dela, ki so všeč Bogu. Če pa želiš s svojimi deli impresionirati Boga, pa si želiš ljubezen kupiti in ne boš je dobil. Čeprav se boš skušal prikazati v dobri luči, bodo v tebi še naprej vse kaj drugega kot lepe stvari. V tebi bo razočaranje, sovraštvo...
Ko že tako ponosno izpričujemo, da smo potomci Rimljanov, da naša kultura temelji na grško-rimski kulturi (nekulturi), poglejmo, kaj je imel Pavel za povedati Rimljanom. Aha, če se ti zdi neumno in ne veš, kako bi lahko smrt Jezusa Kristusa karkoli spremenila na tem svetu - jaz sem bil na istem - a sem vztrajal in vztrajal in iskal in iskal in kar sem našel, lahko prebereš v knjigi Mogoče pa le ni vse črno... in pa Trdni temelji življenja. Njegova smrt in vstajenje od mrtvih marsikaj spremenita.
Rim 5:6-10
For when we were yet without strength, in due time Christ died for the ungodly.
For scarcerly for a righteous man will one die: yet peradventure for a good man some would even dare to die.
But God commandeth his love toward us, in that, while we were yet sinners, Christ died for us.
Much more then, being now justified by his blood, we shall be saved from wrath through him.
For if, when we were enemies, we were reconciled to God by the death of his Son, much more, being reconciled, we shall be saved by his life.
Predno prideš h Kristusu, si brez moči, nebožji, grešnik, sovražnik Boga in vendar je Bog izkazal takšnim svojo ljubezen. Svojim sovražnikom, nam.
Ali ste že slišali koga reči (mogoče - upam, da tudi sebe): "Prosim, pomagaj mi. Ne zmorem sam." In če mu niste pomagali, se je zelo razjezil. Ali nas je oseba res prosila za pomoč ali je zahtevala našo moč za sebe? To ni bila prošnja, ampak ukaz. In podobno se ljudje obračamo na Boga in pravimo: "Joj, nemočen sem, prosim, pomagaj mi." Z besedami ga skušamo prevarati - z besedami skušamo dobiti njegovo pomoč, a on nas spregleda. In takšni ljudje se potem zatečejo k mistiki, astrologiji, duhovnim izkušnjam, čarovništvu, knjige za samopomoč so tudi izredno popularne. Opraviš en obred in dobiš rezultat. Ti si tisti, ki upravlja s silami narave. To pa ni nemočnost.
Ljudje si izmišljujejo svoje religije, se povezujejo tudi z duhovnimi bitji, ki jim Biblija pravi hudiči. Izberejo si religijo / organizacijo po svojem okusu. A samo ena religija ti da ljubezen, pravo in neponarejeno.
Tudi sam sem razmišljal podobno in želel prinesti Boga naokrog. Nisem opazil, da se lažem. Govoril sem, da sem nemočen, a v bistvu nisem bil pripravljen sprejeti pomoči Boga, želel sem si njegovo moč. In to počne tudi katolicizem in ateizem - vsi. Zaupajo v obrede. Oni so močni. Oni niso brezmočni. Čeprav nekateri "verni" katoliki celo pravijo, da so nemočni, grešniki, tega ne mislijo resno. Ko jim kdo celo na lep način pove, da ga biksajo, se razburijo. Z besedami priznavajo, z dejanji ne - v njih ni resnice. Jezus pa je resnica.
Meni je bilo to kar težko sprejeti. Izredno težko - to, da sem nemočen, da sem sovražnik Bogu, da si ne zaslužim nič dobrega. Tudi zaradi tega je tako težko brati Biblijo. Težko nam je poslušati, da smo slabi. A ko si to resnično priznamo, ko se nehamo upirati - joj, kako lepo je bilo, ko sem spoznal sam pri sebi in pri Bogu - da si ne zaslužim čisto nič dobrega - ko se nehamo upirati, ko se prenehamo delati, da smo močni in nekaj več, potem začne delovati Bog v nas in v našem življenju na bolj konkreten način.
Jezus je resnica in Jezus je pot in Jezus je življenje. Ko vidiš, da je vse, kar veš, vse, kar si počel v življenju brez veze, ti je za umreti hudo, zato tega ne želimo priznati. A to je resnica. In ko sprejmemo resnico, da smo nemočni, sovražniki Bogu, slabi ljudje, ki škodujejo drugim (bolj ali manj - je čisto vseeno), ko si naložimo svoj križ na ramena, je pretežak. Ko ljudje spoznajo, da je njihovo življenje larifari, se velikokrat ubijejo. To spoznanje je tako grozno, da se raje ubijejo, kot da bi to priznali. Škoda, saj jih ravno to priznanje lahko pripelje k Bogu. In potem se zgodi nekaj čudovitega. Kakor je Jezusu pomagal nositi križ Simon, tako tudi nam Jezus pomaga nositi križ. Ne samo, da nam pomaga, on ga nosi. On je pot. Tudi mi moramo iti po njegovi poti. Vse, kar nas ločuje od ljubezni, mora umreti in potem nas čaka pravo življenje. Pavel pravi - kakor smo umrli s Kristusom, tako bomo z njim tudi živeli.
